Zvoki žgolečih ptic v krošnjah ob galeriji, zaradi priprtih vrat zamolkli pogovori v pisarni, triletni Eusebio, ki pride sem ter tja preverit kako je z mamo Emanuele v pisarni in grem zaradi tega skozi galerijo prepevajoč si otroško pesmico. Vse to naredi vzdušje dela na M toliko bolj, kar želimo, da je. Del življenja, dokumentira njegovo postajanje, trajanje, minevanje, preprostost.
Mnogokrat me prešine, da ne vem v čem je razlika med tem, kar vzpostavlja Marjeta in življenjem zunaj tega. Je samo najina zavest, zavezanost k temu, prostori, kjer to delava, ljudje, ki dopuščajo vstop najinge adela v njihovo življenje?
Ravno to vpraševanje me vodi v delo z Marjeto, za to sem rekel, da prevzamem delo, ker bi rad našel odgovor na to vprašanje, ki se je rodilo že za časa prijateljevanja z Gregorjem in opazovanjem dela Marjete z Gregorjem.
Timon Jelen