Danes so nas gibale besede. Ne grem mi od rok (natančneje od telesa), da bi sedel, mislil, govoril in se ne gibal. Potrebujem razgibati miselni okvir, ga obdržati gibkega, prilagodljivega, ko formalizira, formaldehidrira pojme, občutja.
Ples je način obnašanja.
Ples je vse, kar me pelje do neznanega. Poti do neznanega ne poznamo. Če bi jo, potem ta ne bi vodila do neznanega. Znane poti vodijo do znanega. Neznano je neznosno. Ne moreš prenesti. Lahko pa (ga) plešeš.
Mene navdihuje zbliževanje z Andrejo in Snježano (obnašanje).
Mene navdihuje podoba, da smo trenutni presek (rez) tokov zgodovine, spola, plesa, slovenije, čustev, misli, občutkov, igrivosti, improvizacije. Potem je "jaz" trenutna sestavitev tokov, preplet. Rezi so prihodi. Kot je opazila Žana, prehodi so sestavljeni iz diskretnih prihodov, stalnega pristajanja. Kot je ubesedil Gregor davno tega: ni poti, ni cilja, je korak (v njem morda naslednji). Kot je rekla Andreja: medtem ko se odločam in preverjam odločitev, globoko v sebi vem, da je vseeno kakšno odločitev bom naredila. (prihod).
Mene navdihuje ustvariti kontekst (frame; da je konkretno), ki je dovolj stabilen, da uredi asociativne povezave (vzpostavi trenutni koordinatni sistem asociativnosti) in ki je dovolj prilagodljiv in odziven, da ne zaduši zanosa, izbruha, plazu asociacij. (prehod)
To ni ples. Ples ni nič. Ples je vse. To ni ples, ples ni nič, ples je vse. To ni ples-ples ni nič-ples je vse.
Če zgornjo mantro nekaj časa ponavljam, me spomni na sceno v filmu Down by Law: I scream, you sceam, we scream, all scream for ice cream, you scream......
Obenem je zgornja mantra cikel kjer trenutno sem in iz katerega nameravam najti rešitev, ki je meni nujno potrebna, saj občutim, da so pričakovanja, kaj je ples ( morda celo kaj je dober ples), s strani neke širše publike, daleč stran od tega kar mene zanima delat in v kar verjamem. To neujemanje me žalosti in začasna rešitev 'To ni ples' me začasno pomirja.