je štiriletni mednarodni kolektivni projekt sestavljen iz štirih plasti, ki se imenujejo Odnos, Zanos, Prenos in Tkolektivnos. Os projekta je raziskovanje, metodično preizpraševanje in uporaba improvizacije v umetnosti in širše v vsakdanu. Na projektu kontinuirano dela jedrna skupina sestavljena iz Kolektiva Federacija in drugih umetnikov z različnih področij. Pretočnost v projektu se vzpostavlja z izmenjavo različnih estetik, vizij, izkušenj in znanja novim uporabnikom in ustvarjalcem projekta. Zato »t« s konca besede kolektivnost damo na začetek te besede.
Danes so nas gibale besede. Ne grem mi od rok (natančneje od telesa), da bi sedel, mislil, govoril in se ne gibal. Potrebujem razgibati miselni okvir, ga obdržati gibkega, prilagodljivega, ko formalizira, formaldehidrira pojme, občutja.
Ples je način obnašanja.
Ples je vse, kar me pelje do neznanega. Poti do neznanega ne poznamo. Če bi jo, potem ta ne bi vodila do neznanega. Znane poti vodijo do znanega. Neznano je neznosno. Ne moreš prenesti. Lahko pa (ga) plešeš.
Mene navdihuje zbliževanje z Andrejo in Snježano (obnašanje).
Mene navdihuje podoba, da smo trenutni presek (rez) tokov zgodovine, spola, plesa, slovenije, čustev, misli, občutkov, igrivosti, improvizacije. Potem je "jaz" trenutna sestavitev tokov, preplet. Rezi so prihodi. Kot je opazila Žana, prehodi so sestavljeni iz diskretnih prihodov, stalnega pristajanja. Kot je ubesedil Gregor davno tega: ni poti, ni cilja, je korak (v njem morda naslednji). Kot je rekla Andreja: medtem ko se odločam in preverjam odločitev, globoko v sebi vem, da je vseeno kakšno odločitev bom naredila. (prihod).
Mene navdihuje ustvariti kontekst (frame; da je konkretno), ki je dovolj stabilen, da uredi asociativne povezave (vzpostavi trenutni koordinatni sistem asociativnosti) in ki je dovolj prilagodljiv in odziven, da ne zaduši zanosa, izbruha, plazu asociacij. (prehod)
To ni ples. Ples ni nič. Ples je vse. To ni ples, ples ni nič, ples je vse. To ni ples-ples ni nič-ples je vse.
Če zgornjo mantro nekaj časa ponavljam, me spomni na sceno v filmu Down by Law: I scream, you sceam, we scream, all scream for ice cream, you scream......
Obenem je zgornja mantra cikel kjer trenutno sem in iz katerega nameravam najti rešitev, ki je meni nujno potrebna, saj občutim, da so pričakovanja, kaj je ples ( morda celo kaj je dober ples), s strani neke širše publike, daleč stran od tega kar mene zanima delat in v kar verjamem. To neujemanje me žalosti in začasna rešitev 'To ni ples' me začasno pomirja.
There two communities. If someone, who belongs one of the two, quits the original community then joins another, he/she has to die in the process to transfer between two communities.
One is for the performers, the other is for audience. If the performer quits his/her community to join audience's, what kind of symbolical "death" he/she may be experienced?
Tretje srečanje me je presenetilo v svoji sproščenosti . To da so bila dve srečanji prej, res spotencira bližino. Ja, smo bili topli kipi hihitajočega mišljenja brez vnaprejšnjih predstav.
Improvizacija mi je bila super. Imam občutek, da je igranje s prostorom uspelo. Z zaprtimi očmi si spoznaval različne predmete, površine, vonjal, tipal, poslušal, skratka uporabil druge čute kot običajno. Zato se mi zdi, da nam je prostor veliko dal, sam smo se mu morali mi prilagajati, sploh, ker nismo poznali ne samega prostora, ne partnerja. Če si prišel v prostor z odprtimi očmi pa se je prostor nekako prilagajal tebi, saj si si ga že prej ogledal in si vedel, kaj pričakovati na poti. Vsa stvar se je proti koncu sprostila in začela vedno bolj razvijati, ko smo že vsi približno vedeli, kaj pričakovati. A prav nepričakovanost se mi zdi čar improvizacije. Preko trenutka reagiraš in s tem spoznavaš tudi sebe. Ko smo delali 7-min sklope je bilo nekaj drugačnega. Sicer nismo imeli zaprtih oči (ali pa), ampak je bilo raziskovanje povsem drugačno kot, ko si prisiljen mižati.
"Kot sem že na refleksiji povedala, imam predvsem pozitivne občutke glede četrtkove improvizacije. Vsak dan se osredotočamo predvsem na svoj vid, zato nam preusmeritev pozornosti na vonj, tip, sluh v telesu zbudi drugačne občutke. Ti se lahko ne skladajo z občutjem, ki ga doživimo, ko stvari gledamo. Stvari so nam prijetne, četudi niso estetske, lepe na pogled. Zanimivo mi je bilo, da smo skozi raziskovanje prostora spoznavali partnerja v improvizaciji. Na začetku nismo bili sproščeni in zdi se mi, da je bil prostor »predmet«, ki je sprostil situacijo, da smo se prek prostora povezali tudi med seboj. Odlično se mi zdi, če greš v nek prostor prvič, da ga ne vidiš prej in si tako ne ustvariš neke slike na podlagi videnega." Naomi
Senzorični dan v muzeju.
Spoznavanje zgodovine skozi dotik. Od okostja do kamere, od zvoka do premika, od vonja do plesa, od telesa do telesa, od vpogleda do izgleda.
Martina je zapisala po tretjem srečanju za Tkolektivnos / Prenos:
V prispevajoči četvorki v ateljeju je bilo polno razprtih teles, vsa v odročenju, megalomaniji, kroženju, s kroho in hihitanjem. Po vrhuncu se dogajanje razplasti v bolj tiho raziskovanje, ki še vedno daje, se sliši, vre iz nas, a manj klišejsko. Moja ideja, je bila kako biti čim bolj prispevajoča mravlja.
Včeraj, torej 23.5.2011 smo Tina, Ryuzo in Gregor izpeljali prve skore (od angl. "score") kot del priprave na Prenos. In se seveda zabavali, imeli plodne debate okoli izkušenj preizkšenih skorov in dobili nove ideje za nove skore za pripravo na izvedbo Prenosa.
Prenos je namenjen socializaciji improvizacije. Se pa namen spreminja in postaja, kot sem zapisal v Tkolektivnos 2011. Natančneje gre pri Prenos za poseg Tkolektivnosa v socialno polje. Zaenkrat je ideja, da se povabi k sodelovanju določeno socialno skupino in se z njo ustvari dogodek ter o tem tudi pogovori.
Prejšnje leto 2010 je bilo prvo leto dela na Tkolektivnosu in lotili smo se tudi prvega izmed štirih delov Tkolektivnosa, ki je Odnos. Tekom dela na Odnosu so se med drugim izkazale naslednje zadeve:
Mili plesalci in plesalke, zelo ljubo mi je bilo soustvarjanje v Mariboru!
Objavljeno že na wordpressu Federacije 22 mar 2010:
Prva srečanja znajo biti zahtevna in težavna. Mogoče se je danes tako na začetku tudi zdelo, a je bila splovitev dela umirjena.